Continentalfilm.si

Septembra 2004 Fergus (bivši letalec britanske SAS) prepriča Frankieja (bivšega vojaškega padalca), naj se pridruži njegovi zasebni varnostni enoti v Bagdadu. Zaslužek: 10.000 neobdavčenih funtov na mesec. To je njuna zadnja priložnost, da obogatita na račun vedno bolj sprivatizirane vojne v Iraku.

Skupaj tvegata življenje v mestu, prežetem s terorjem in pohlepom ter preplavljenem z milijardami ameriških dolarjev. Septembra 2007 na zloglasni Irski poti, najnevarnejši cesti v mestu, Frankie izgubi življenje. Fergus, ki ne verjame uradnemu poročilu, se strt in besen vrne v Liverpool, da bi na lastno pest raziskal sumljive okoliščine prijateljeve smrti.

Fergus pride v domači Liverpool na pogreb svojega otroškega prijatelja Frankieja, ki je z njim kot zasebni plačanec delal v Iraku in na smrtonosni Route Irish med bagdadskim letališčem in zeleno cono izgubil življenje. Ken Loach, mojster britanskega socialnega realizma, v dramatičnem zarotniškem trilerju problematizira moralno in politično korupcijo, s katero Zahod bogati na Bližnjem vzhodu.

iz prve roke
»Venomer mi je izziv poiskati mikrokozmos, ki daje slutiti širši kontekst in posledice: nerazrešen konflikt, protislovje, ki ob natančnejšem vpogledu razkrije razsežno pokrajino problematike.«
- Ken Loach, režiser

»Vsi poznamo ritual ob vrnitvi mrtvega junaka iz tuje dežele v domovino: svečana, resnobna glasba, zastave, spremstvo in salutiranje, v katero so usmerjene vse kamere nacionalnih medijev. Tolažilne besede politikov in generalov zasipajo strte družine, pogosto tako mlade, da v svojih naročjih držijo dojenčke. Za Deely, sestro nekdanjega vojaškega padalca Roberta, ki je umrl v zasedi v Iraku, je bila situacija precej drugačna. Ko so Robertovo truplo iz Kuvajta prepeljali na letališče v Glasgowu, ji je pogrebnik povedal, da je na letalu deset trupel, od tega pa dveh ni mogoče identificirati. Robertova krsta je bila videti kot 'velik oranžen zaboj'. Nobenih fanfar ni bilo, nobene ameriške zastave, novinarjev ali vprašanj. Kolikor nam je znano, njegova smrt ni nikjer zabeležena. In razlog je preprost. Robert ni bil več vojak, pač pa zasebni pogodbenik. Nekateri jim pravijo zasebni vojaki, korporativni bojevniki ali svetovalci za varnost. Za Iračane so plačanci. Vojna je posel, ki počasi, načrtno in pred našimi očmi postaja vse bolj privatiziran. O tem priča Robertova krsta v obliki oranžnega zaboja, pa tudi statistike. Patrick Cockburn, priznani poročevalec in strokovnjak za dogajanje v Iraku, ocenjuje, da je bilo na višku zahodne okupacije v državi približno 160.000 tujih pogodbenikov, velik del – morda kar 50.000 oseb – so predstavljali težko oboroženi varnostni oddelki. Vojaški napad in posledična okupacija bi bila brez te oborožene podpore nemogoča.«
- Paul Laverty, scenarist

portret avtorja
Ken Loach (rojen leta 1936 v Nuneatonu) študira pravo na Oxfordski univerzi, kjer se prvič sreča z gledališkim delom. Filmsko pot nastopi leta 1963 kot asistent režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja in nagnjenosti k socialnemu realizmu ter naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledita prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se Loach še nadaljnji dve desetletji vrača k televizijskemu delu. Odločilen preboj prinese film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega prejme nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 prejme isto nagrado še avtorjeva Dežela in domovina (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Za film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley) prejme zlato palmo na festivalu v Cannesu leta 2006. Pred kratkim smo si lahko v Sloveniji ogledali Loachevo romantično komedijo za moške Išče se Eric. V tekmovalni program zadnjega festivala v Cannesu pa se je uvrstila tudi njegova Irska pot (2010). Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

kritike
»Resda jih ima že krepko čez sedemdeset, a britanskega režiserja Kena Loacha leta niso omehčala. Zdaj nam servira besno obsodbo zasebnih podjetnikov, špekulantov, ki na račun smrti bogatijo v Iraku. Bolj jeznega filma letos najbrž ne boste videli. /.../ Kot v Loachevih zgodnejših filmih (Veter, ki trese ječmen, Carlina pesem) njegov bes tudi tokrat pogoltne zgodbo, ki proti koncu postane nekoliko kričeča. A kot obsodba vojne je to film brez primere.«
- David Edwards, Daily Mirror

»Po razmeroma kapricioznem Išče se Eric se Loach vrača v tekmovalno selekcijo Cannesa z izjemno mračnim in robustnim maščevalnim trilerjem. Irska pot je zapleten, intriganten in bliskovit film silovitih političnih podtonov. Loach in njegov dvorni scenarist, Paul Laverty, odločno protestirata proti zlorabam in zločinom zasebnih varnostnih sil v Iraku.«
- Geoffrey MacNab, The Independent

»Tako kot v filmu Išče se Eric se pod nenavadno fasado – tokrat je to vojaški zarotniški triler – skrivajo osebne zgodbe in tragedije delavskega razreda, ki od nekdaj fascinirajo Loacha in njegovega dolgoletnega sodelavca Paula Lavertyja. Vendar tu ni več ne duha ne sluha o delikatnem pristopu, nežnem humorju in spodbudnem optimizmu Loachevega prejšnjega filma. /.../ Kot v številnih avtorjevih delih tudi tu zasledimo tisto fatalistično sentimentalnost: občutek, da naj se še tako trudimo, nikoli ne bomo presegli in premagali strahotnih krivic, ki jih delijo tisti na vrhu, tisti, ki vodijo igro.«
- Robert Munro, Eye For Film

»Ne gre zanikati temeljne moči tega filma kot usmerjene, angažirane polemike. /.../ Fergusov bes doseže vrelišče v sklepni tretjini filma, še zlasti v dolgi sekvenci mučenja z vodo, ki nazorno prikaže Loachevo sposobnost ustvarjanja pristne napetosti z eno samo podobo in malce gibanja kamere. Dejstvo, da so najboljši prizori filma tisti, v katerih ne švigajo krogle, je dovolj zgovorno. Dolgotrajnega vtisa Irske poti ne ustvarja njena protivojna ost, pač pa mojstrska spretnost, s katero jo Loach izrazi.«
- Eric Kohn, indieWIRE

»Čeprav se bo Irska pot zapisala v zgodovino kot Loachevo manj pomembno delo, je to film silovitih trenutkov in dragocenih vpogledov.«
- Peter Bradshaw, The Guardian