Continentalfilm.si

V Trierjevem čudovitem filmu o koncu sveta Justine in Michael praznujeta svojo poroko na razkošni zabavi v imenitnem domovanju njene sestre Claire in svaka Johna. A naj se manično depresivna nevesta še tako trudi, se poročno slavje kmalu sprevrže v popolno katastrofo: družinske napetosti se stopnjujejo, zakoni se krhajo. Zemlji pa se medtem neusmiljeno približuje orjaški pobegli planet Melanholija ...

Lars von Trier je ustvaril osupljivo avdiovizualno fantazijo epskih razsežnosti in wagnerjanskega duha, ki žanr poročne komedije brezšivno zasuka v film psihološke in kozmične katastrofe.

iz prve roke
»Mislim, da je v Justine veliko mene. Precej je zasnovana na moji osebnosti in mojih izkušnjah z napovedmi sodnega dne in depresijo. Medtem ko naj bi bila Claire ... normalna oseba. /.../ Psihoanalitik mi je nekoč povedal, da se melanholiki navadno bolj trezno odzovejo na katastrofalno situacijo kot običajni ljudje. Deloma zato, ker lahko rečejo: ‘Sem ti rekel!’ Deloma pa zato, ker nimajo kaj izgubiti. To je bil zametek Melanholije. In čez manj kot leto dni je bil scenarij napisan, igralci izbrani in ekipa je začela snemati.«
- Lars von Trier, režiser in scenarist

portret avtorja
Lars von Trier (rojen leta 1956 v Köbenhavnu na Danskem) leta 1983 diplomira na filmski akademiji, nato pa nekaj časa snema reklame in glasbene spote. Leta 1995 s Thomasom Vinterbergom sestavi filmski manifest danske Dogme 95. Od tedaj velja za enega najbolj inovativnih evropskih režiserjev, njegov filmski jezik je prepreden z neologizmi. Med njegovimi filmi so: Element zločina (Forbydelsens Element, 1984), Medea (1988), Evropa (Europa, 1991), Lom valov (Breaking the Waves, 1996), Idioti (Idioterne, 1998), Plesalka v temi (Dancer in the Dark, 2000), prva dela še ne dokončane 'ameriške trilogije' Dogville (2003) in Manderlay (2005), Antikrist (Antichrist, 2009) in najnovejša Melanholija.
Za svoje delo je prejel številne nagrade na mednarodnih festivalih. V Cannesu je za film Plesalka v temi prejel celo zlato palmo, pa tudi veliko nagrado žirije za Lom valov; nagrado za najboljšo igralko sta tam poželi Charlotte Gainsbourg za vlogo v Antikristu in Kirsten Dunst za Melanholijo, medtem ko si je Trier na zadnji ediciji Cannesa s svojimi spornimi izjavami prislužil še status »persona non grata«.

kritike
»Filozofskost in meditativnost filma, podprta z viscontijevsko-wagnerjansko romantično scenografijo viharniških barv in apokaliptičnega vzdušja, pa tudi kar nekaj počasnega »meditativnega« teka, bi na letošnjem canneskem festivalu pri žiriji gotovo dosegli več od »zgolj« nagrade za najboljšo žensko vlogo Kirsten Dunst (ta se je von Trierju sicer pripetila tudi za film Antikrist), če ga festival zaradi njegovih spornih izjav ne bi licemersko razglasil za persono non grata. A kaj bi to: po Melanholiji se bo tistim von Trierjevim oboževalcem, ki so Antikrista težko pogoltnili, če so ga sploh lahko, gotovo odvalil kamen od srca. Ne pa tudi tesnobno občutje življenja, ki je eden glavnih protagonistov tega filma. /.../ Melanholija ni toliko film o koncu sveta kot o načinih, kako se spopadamo s strahom pred smrtjo in pred – ničem. Pa spet: v radikalni interpretaciji je lahko tudi film, ki ne govori »le« o fatalnem koncu življenja, ampak tudi našega dojemanja življenja. Kaj lahko sledi temu koncu?« 
- Ženja Leiler, Pogledi

»Trierjeva Melanholija, v kateri se mešata delirični humor in nebrzdani patos, je strahovito ganljiv film. /.../ Tu ni Trierjevih običajnih zvijač, kočljive parodije in avtosatire, praznih 'brechtovskih' mehanizmov distanciranja ali podivjane mizoginije. Ženske skoraj brez izjeme zasedajo osrednje mesto njegovih zgodb, ki običajno pripadajo eni od dveh kategorij: so tiste, v katerih je protagonistka vseskozi trpinčena in skozi trpljenje doseže status svetnice (Lom valov, Plesalka v temi), in tiste, v katerih se na koncu svojim mučiteljem krvavo maščuje (Dogville, Antikrist). Melanholija poruši oba vzorca – in je zato prvi režiserjev film, ki se mi ne upira. Pa vendar je odločilno trierjevski v svojih formalnih prijemih: v prvi vrsti v svoji subverziji popularnih filmskih žanrov (tokrat čudaške poročne komedije in filma vesoljske katastrofe) skozi brutalno impozicijo estetike, ki hkrati potencira in izniči konvencije realizma, na katerih ti žanri temeljijo. Kar je pop art za Godardove filme iz sredine 60-ih, je nemški romanticizem za Melanholijo. /.../ Najbolj sijajno pri tem filmu pa je, da ga lahko v celoti beremo kot metaforičen prikaz izkušnje posameznika, ki tone v globine bolezenske depresije, in hkrati kot fantastično pravljico o medplanetarnem trčenju in zadnjih dneh življenja na Zemlji. A Trier se ne zadovolji zgolj s prepletanjem dveh registrov pomena, pač pa podvoji še sam prikaz katastrofe, tako da jo sprva uprizori kot komedijo in nato še kot tragedijo.«
- Amy Taubin, ArtForum

»Osupljivo. Film, ki vas spravi v stanje ekstaze. Ganljiva mojstrovina, zaznamovana z neverjetno vizionarsko globino.«
- Lisa Scwarzbaum, Entertainment Weekly

»Spektakularna predstava, od kakršne ne morete odvrniti pogleda. Monumentalno ambiciozen film. Ko sem odhajal iz kinodvorane, je bilo, kot bi lebdel, bil sem pomlajen in srečen do obisti.«
- J. Hoberman, The Village Voice

»Ta film je nekaj resnično posebnega. Vizualno osupljiv, globoko emocionalen in pogosto neizmerno duhovit. Von Trier je ustvaril nekaj nežnega in pretanjenega, metafizičnega in ranljivega.«
- Andrew O’Hehir, Salon

»Von Trier predstavi svojo vizijo zadnjih trenutkov človeškega življenja v jedrnatem poetičnem uvodu. In ta se ponaša z nekaj najbolj presunljivimi sekvencami v počasnem posnetku, kar sem jih kdaj videla.«
- Barbara Scharres, Chicago Sun Times

»Von Trier skonstruira omamno, hipnotično variacijo na svoje priljubljene motive, s katero te mojstrsko povzdigne do epskih razsežnosti.«
- Eric Kohn, indieWIRE

»Von Trier vas opomni, s kakšnim vizualnim virtuozom imate opravka.«
- Mike Goodridge, Screendaily

»Fantastično. Brez dvoma najsijajnejša predstava Kirsten Dunst.«
- John Powers, Vogue