Continentalfilm.si

Share

V Dekletu z zmajskim tatujem nominiranec za oskarja, režiser David Fincher (Socialno omrežje), na velikem platnu razkriva svet svetovno uspešnega trilerja Stiega Larssona. V labirintu zgodbe so umor, korupcija, družinske skrivnosti in notranji demoni dveh nepričakovanih partnerjev, ki iščeta resnico o štirideset let stari skrivnosti.

Mikael Blomkvist (Craig) je gospodarski novinar, odločen, da si povrne ugled, potem ko ga obsodijo zaradi klevet. Henrik Vanger (nominiranec za oskarja Christopher Plummer), eden najbogatejših švedskih industrialcev, ga najame, da bi prišel do dna izginotju njegove ljubljene nečakinje Harriet – umoril jo je, je prepričan, član njegove velike družine. Novinar se odpravi na oddaljen otok ob poledeneli švedski obali in se ne zaveda, kaj ga čaka.
V istem času Lisbeth Salander (Mara), nenavadno, a genialno preiskovalko Milton Security, najamejo, da bi preverila Blomkvistovo preteklost. Po uspešno opravljeni nalogi se odloči, da se bo pridružila Mikaelovi preiskavi o umoru Harriet Vanger. Čeprav se Lisbeth umika pred svetom, ki jo je večkrat izdal,  postanejo njene hekerske sposobnosti in osredotočenost na cilj neprecenljivi. Medtem ko se Mikael sooči z Vangerji, ki nočejo ničesar povedati, Lisbeth koplje po skrivljenih sencah. Skupaj odkrivata serijo umorov, ki se iz preteklosti vlečejo do sedanjosti, in med njima se tako stke krhko zaupanje, medtem ko ju potegne v najbolj divje tokove sodobnega zločina.
Dekle z zmajskim tatujem je prvi del trilogije Milenium, svetovne uspešnice Stiega Larssona. V 46 državah so prodali 65 milijonih izvodov te epske serije trilerjev. Prvi del, Dekle z zmajskim tatujem, je izšel je leta 2005, kmalu po Larssonovi smrti, in nam predstavil gospodarskega novinarja Mikaela Blomkvista in maščevalno hekerko Lisbeth Salander.
S Salanderjevo je  Larsson oblikoval junakinjo, kakršne še ni bilo v širnem svetu kriminalnih trilerjev – pankersko čudo, ki z zunanjim videzom odganja ljudi, ki nima normalnih interakcij z drugimi, vendar jo njena osebna povezanost s tistimi, ki so bili oskrunjeni, premami, da pomaga Mikaelu odkriti resnico o izginotju Harriet Vanger. Njena sla po maščevanju in njeno krhko partnerstvo z Mikaelom postaneta bistvo Dekleta z zmajskim tatujem ter knjig, ki sta sledili -  Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo.

Režiser David Fincher in scenarist Steven Zaillian sta hotela ostati zvesta  Larssonovemu nepopustljivemu osredotočenju na korporativno, družbeno in osebno korozijo, s katero se soočita Mikael in Lisbeth, ko vse bolj kopljeta po vprašanju izginotja Harriet Vanger. Zailliana so neposredno navdihovale Larssonove besede. Potrebno je bilo sicer strniti zapleteno pripoved prve knjige, zato sta poudarila vse, kar se je ljudem po vsem svetu zdelo tako privlačno na romanih. “Najbolj sta naju zanimala oba lika, Blomkvist in Salanderjeva, zaradi katerih je knjiga postal kulturni fenomen,” pravi Fincher.  “Veliko sočnosti je v tem, veliko trenja in veliko dramatičnih možnosti.” Zaillian dodaja:  “Lisbeth je krasen, nenavaden lik, vendar mislim, da knjige ne bi bile tako dobre, če bi se vse vrtelo samo okoli njen. Zaradi načina, kako se je njena zgodba povezala z Blomkvistovo, in vsega, kar vsak zase prestajata, so knjige doživele tak sprejem.” 
Fincher in Zaillian se niti slučajno nista hotela zadrževati pri prizorih brutalnosti in maščevanja iz knjige. “Dosledno se drživa tega, da je to film o nasilju nad ženskami, o čisto določenih vrstah poniževanj, in pred tem si ne gre zatiskati oči,” pravi Fincher.  “Po drugi strani pa morate hoditi po kot britev tanki črti, ki razmejuje slo občinstva po maševanju in moč predstavljenih zamisli.”
Natanko to je Larsson dosegel s svojimi romani: bralca je potegnil v tematike skorumpirane moči, sovraštva do žensk, netolerantnosti, fanatizma, globalizacije, socialnega varstva, pravice in sodbe, vse to pa je vpletel med preobrate Mikaelove in Lisbethine preiskave. Rooney Mara pravi: “Mislim, da ljudi bolj zanimajo podtalna dogajanja v družbi, kot so to pripravljeni priznati. Zanimajo jih temačne skrivnosti ljudi in družbe. Dekle z zmajskim tatujem združuje to komponento z dvema obstrancema, ki ju imajo ljudje resnično radi.”

Blomkvist
Daniel Craig, ki igra Blomkvista, je knjigo prebral kmalu po izidu, sredi prvotne norije: “Nekdo mi je za praznike dal izvod in prebral sem jo v dveh dneh,” se spominja. »To je ena od knjig, ki jih preprosto ne moreš odložiti. Takoj te prevzame občutek, da se bo zgodilo nekaj slabega, in mislim, da je to delni razlog, zakaj jo ljudje tako radi berejo.” Že takrat ga je nekaj neizprosno vleklo k Lisbeth Salander. “Pri njej je po mojem zanimivo to, da je sicer žrtev spolnega nasilja,  a psihološko ni nikoli postala žrtev,” pripomni Craig. “Njena moč in način, kako lahko sprejme udarec, se pobere in nadaljuje, se po mojem ljudem zdita resnično zanimiva.” Od začetka je bil Craig naklonjen tudi Blomkvistu. “Všeč mi je njegov odnos, njegova politična prepričanja, všeč mi je, ker je zmešan na zanimive načine. Bori se za prave stvari, skuša razkriti korupcijo in biti vpliven novinar, če je to sploh mogoče.”
Stevena Zailliana je navdušil način, kako se je Craig prelevil v vlogo.  “Blomkvist je moški, ki ni tako žilav, kot bi rad bil, je pa res dober, spodoben človek. Daniel je to znal dobro odigrati. Njegova vloga je prav tako težka kot Lisbethina.”

Salander
Takoj ko je padla odločitev, da bodo posneli ameriško verzijo Dekleta z zmajskim tatujem, so začeli iskati Lisbeth Salander. Nevarnost je bila le v tem, da so si verjetno vsi, ki so prebrali knjigo, v glavi že ustvarili svojo podobo o njej.  Michiko Kakutani iz The New York Timeas Lisbeth v recenziji opisuje takole:

“Lisbeth Salander, neustrašna škratka, junakinja Stiega Larssona, je eden najbolj izvirnih likov, kar smo jih srečali v zadnjem času: pobalinka, podobna Audrey Hepburn s tatujem in piercingom, z neizprosnostjo Lare Croft in hladnokrvnim umom  gospoda Spocka.  Je ranljiva žrtev, ki je vzela pravico v svoje roke; namenoma asocialno dekle, ki jo je socialna služba nekoč označila za mentalno nekompetentno, ki pa se je dokazala tako goreče učinkovita kot katerikoli bojevnik iz video igric.”

Igralko, ki bi igrala Lisbeth, so dolgo iskali. Med kandidatkami je bila tudi Rooney Mara, ki je imela manjšo vlogo v Fincherjevem Socialnem omrežju. Ko je prišla v ožji izbor, je morala za Fincherja na številne zanimive avdicije: med drugim je morala brati švedsko poezijo in pozirati pred motorjem – z vsem je morala dokazati, da bo zmogla vlogo.
“Med avdicijami me je prepričala, ker je imela natanko tisto, kar sem hotel od Lisbeth:  nikoli ni odnehala. Hotel sem človeka, ki bi bil nepopustljiv,” pravi Fincher. “Imela je mnogo lastnosti, ki smo jih želeli. Tudi Rooney se drži zase. Predvsem pa je bila pripravljena garati za vlogo. Rekel sem sodelavcem: Ne vem, če bo zmogla, vem pa, da bo dala vse od sebe, če jo bomo znali navdihniti in jo podpreti, potem pa jo spustiti z vajeti. In prav to se je zgodilo: ostrigla se je, se naučila voziti motor, šla sama na Švedsko in izginila. In če imate nekoga, ki je vse to pripravljen storiti, je to vse.” 
Mara je bila zaradi verige avdicij ves čas na preži, kar je še bolj navdihnilo lik.
“Bila sem pripravljena pokazati jim vse, da bi dobila vlogo. Ko pa sem ji bila vse bližje, sem se začela spraševati: Le kaj moram tem fantom še pokazati? Saj sem jim že. Moram bodisi iti naprej ali posneti ta film. Pripravljena sem na obe opciji, samo odločite se že!”
Meseci nastopov so dosegli vrhunec z ultimatom: “David me je pripeljal v pisarno in začel nekaj momljati o vlogi, nakladal je in nakladal o razlogih, zakaj nekdo ne bi hotel te vloge – kako bi mi utegnila spremeniti življenje. in to ne nujno na bolje. Potem mi je dal iPad in na njem je bila izjava za medije, da sem dobila vlogo. Povedal je, da jo nameravajo še ta dan objaviti in da se moram v pol ure odločiti, ali hočem vlogo ali ne.”
Mara ni oklevala. Lik ji je že zlezel pod kožo. “Ženskega lika, kot je Lisbeth, še ni bilo, androgena oseba, ki ima toliko različnih obrazov. Navijate zanjo, obenem pa dvomite vanjo, ker se ne strinjate vedno z njenimi dejanji. Meni je bilo to zanimivo. Mislim, da se ljudje lahko poistovetijo z njo, čeprav se jim zdi čudna, in sicer zato, ker se vsak človek kdaj počuti kot obstranec ali kot nekdo, ki ga določene sile ovirajo.”
Takoj ko je sprejela vlogo, se je Mara lotila izziva. “Uro po tem, ko sem Davidu rekla da, sem razstavila računalnik, se usedla na motor in se začela učiti skejtanja. Dobesedno pet dni pozneje sem bila v Stockholmu. O tem, kaj pomeni sprejetje vloge, in kaj čutim o tem, nisem imela časa razmišljati. Dobesedno sem si nadela plašnice in se povsem osredotočila nanjo.”
Ni pa se ustrašila Fincherjevih svaril. “Povedal mi je: Morala boš sama na Švedsko in izkusiti življenje tega dekleta. Ta film te bo požrl, mi je rekel. Za nekaj časa se moraš posloviti od sorodnikov in prijateljev. Vendar me on takrat še ni dobro poznal. Ni vedel, da sem v bistvu samotarka, in da me tisto, kar je želel, ni strašilo. Morda bi prestrašilo koga drugega, mene pa ne.”
Nazadnje je radikalno spremenila še svoj celotni videz, si postrigla dolge lase, si dala narediti več piercingov, si počrnila obrvi,  kar jo je najbolj šokiralo. Tako ni dobila le tesnobno pregrešnega videza, odprl je tudi Lisbethin obraz in tako omogočil, da je prišla do izraza mešanica Lisbethine brezčutne inteligence in zakopanega besa. “Tik pred barvanjem obrvi sem bila res zbrana, res vznemirjena, res pripravljena na to,” se spominja Mara. “Potem sem se pogledala v ogledalo in se resnično prestrašila. Mislim pa, da je bila to ena najboljših stvari, kar zadeva videz lika.”
Mara je dala svojstven pečat Lisbeth tudi s tem, ko je poiskala pravi način za razkritje njenih čustvenih blokad, ki jih je sama postavila. “Z Davidom sva se veliko pogovarjala o tem, da na Lisbeth ni odprtih ran. Na njej so samo brazgotine. Ne joka, komaj kdaj si dovoli kaj čutiti, pod temi brazgotinami pa mora občinstvo vedeti, da rane obstajajo,” opisuje.
Bolj ko se je Mara poglabljala v Lisbethin zaklenjeni notranji svet, bolj je začela razumevati Stiega Larssona, ki se je pri oblikovanju lika Lisbeth Salander zgledoval pri legendarni knjižni junakinji Piki Nogavički. “Lisbeth je taka, kot bi bila Pika Nogavička 25 let pozneje. Konja bi zamenjala za motor, imela bi računalnik, še vedno pa se drži moralnih načel in zlikovcem jemlje stvari.”
Lisbethina kompleksnost pride najbolj do izraza v najbolj pretresljivem prizoru v filmu – v dveh nasilnih napadih, ki se zgodita v pisarni Lisbethinega zakonitega varuha, Nilsa Bjurmana. Prizora sta bila izjemno naporna – tako psihološko kot telesno – sta pa tudi ključna za razumevanje Lisbethine odločitve, da pomaga Blomkvistu izbezati na plan morilca žensk. “Prizori z  Bjurmanom vam o  Lisbeth povedo največ,” pravi Mara. “Zloraba jo žene, žene pa tudi večino ostale zgodbe. O teh prizorih sem ves čas razmišljala. Vedela sem, da jih bo težko posneti, a bilo je še težje, kot sem mislila.”
Da bi bila napetost čim večja, se je Mara izogibala igralcu, ki je igral Bjurmana, Yorick van Wageningen.  “Yorick je najprijaznejši možakar na svetu, vendar sem se mu izogibala, ker o njem nisem hotela razmišljati kot o človeku, ki je prijazen,” pojasni Mara. “Bolje za oba je bilo, da se nisva preveč pogovarjala,  ampak da sva preprosto odšla v sobo in videla, kako se bo vse skupaj odvilo.”
Lisbeth se začne spreminjati, ko se zbliža z Mikaelom Blomkvistom. Ne preseneti jo spolna privlačnost, ampak to, da mu instinktivno zaupa:  “Lisbeth porabi veliko časa, da odganja ljudi. Ves čas taji čustva in jih taji. Nima odnosov z ljudmi,” pravi Mara. “Pri Mikaelu pa začne razmišljati, da je morda on končno nekdo, v katerega lahko verjame, dani pa so ji tudi mnogi dobri razlogi, da se sprašuje, ali je neumna, da sploh komu zaupa.”
Ko potegne črto, je bilo upodobiti Lisbeth vse, za kar se je Mara borila v tistih mesecih, ko je skušala dobiti vlogo. “Takšno vlogo dobiš enkrat v življenju. Ampak najpomembnejše, kar mi je prinesla ta izkušnja, je to, da se počutim sposobnejša. Veliko sem se naučila in storila mnogo reči, za katere sem mislila, da jih ne zmorem. To mi je pri Davidu najbolj všeč, da vse izzove. Zato so njegovi filmi krasni. Ker te prisili razmišljati o stvareh, o katerih sicer ne razmišljaš – in mislim, da imajo ljudje radi izzive.”

Že od vsega začetka sta bila David Fincher in Steven Zaillian odločena, da se film dogajal na Švedskem. “Ta zgodba se ne bi mogla dogajati nikjer drugje, ker so korenine zgodbe povsem švedske.” Larsson je povabil mednarodno bralstvo na Švedsko, kakršno večina ne pozna. Čeprav so elementi švedske socialne demokracije, rustikalne pokrajine in kulturnega poudarka prisotni, trilogija Milennium razgalja tudi pogosto nevidne razpoke v sicer bleščavi zunanjosti.
Vsi igralci so se poglobili v švedski način življenja. “Bivanje na Švedskem mi je bilo v marsičem bolj v pomoč kot igralska šola,” pravi Rooney Mara, “ker ne morete resnično razumeti Stiega Larssona ali Lisbeth, dokler ne spoznate Švedov in začutite Stockholma.” 

AVTOR: STIEG LARSSON IN SERIJA MILENIJ

Stieg Larsson je zaradi srčnega napada umrl 9. novembra 2004, star 50 let, tik pred izidom Dekleta z zmajskim tatujem. Ko je knjiga začela dominirati na seznamu najbolje prodajanih knjig po vsem svetu, so se mnogi spraševali, kako je imel roman prvenec posthumno lahko tako ogromen vpliv na vso kulturo generacijo. Vendar se Larsson ni vzel od nikoder. Že dolgo je bil ugleden novinar, ki je požrtvovalno razkrinkal neonaciste, bele supremiste in ekstremistične organizacije po vsej Evropi. Iste teme, ki so ga zanimale kot novinarja -   zločini korporacij, protidemokratične sile, zloraba moči, nasilje nad ženskami, priseljenska vprašanja, ksenofobija in rasizem – so tudi tematike v središču serije Milennium. Čeprav je te teme kriminalni žanr poznal, se je Larsson s svojim  umirjenim poudarkom na običajno nevidnih likih, na etiki, na svobodi posameznika in naravi maščevanja, razlikoval od ostalih in z vsem naštetim dodal nekaj več goli zabavnosti pripovedništva.
Larsson se je rodil leta 1954 kot Karl Stig-Erland Larsson. Kot majhen deček je živel pri starih starših v Norrlandu, neobljudenem delu severne Švedske, podobnem tistem, ki ga opisuje v Dekletu z zmajskim tatujem.  To je tudi področje z močno pripovedovalski tradicijo in povezano z mnogimi slavnimi švedskimi pisci. V otroštvu so nanj vplivali dedek z odločnim nasprotovanjem nacizmu in politično aktivni starši. Tako sta Stiega že od malih zanimala demokracija in politika. Ko je dedek pri 56-tih umrl zaradi srčnega napada, se je Larsson vrnil k staršem v mesto, tako je izkusil obe plati švedske družbe. Usoda je hotela, da so mu starši s sposojenim denarjem kupili pisalni stroj, ko je bil star 14 let. Takoj je začel pisati zgodbe, čeprav je kmalu ubral novinarsko pot, k fikciji pa se je vrnil precej let pozneje.
Kot najstnik je izkusil tudi nekaj zelo grozljivega, kar je pozneje navdihnilo nekaj najbolj brutalnih dogodkov v seriji Milennium, vsaj tako pravi njegov dolgoletni prijatelj Kurdo Baksi. Baksi je v več člankih zapisal, da je bil  Larsson pri 15-tih priča skupinskemu posilstvu mladenke, vendar ni mogel posredovati, in od takrat ga je izjemno jezilo kakršnokoli izkoriščanje žensk, ga je pa to tudi gnalo, pravi  Baksi, “da bi glede tega nesmiselnega nasilja nekaj storil.”
Po obvezni vojaščini je v dvajsetih letih Larsson postal aktivist. Prepotoval je Afriko, nekaj časa pomagal je eritrejskim upornikom v njihovi državljanski vojni.  Leta 1977 je začel pisati za največjo švedsko tiskovno agencijo Tidningarnas Telegrambyra, pri kateri je vse življenje delal kot pisec obsežnejših člankov in grafični oblikovalec. Tako kot njegov lik Michael Blomkvist se je specializiral za določeno področje:  razgaljal je zle rasistične in nacionalistične skupine, ki so bile v osemdesetih in devetdesetih resna grožnja po Evropi. Bil je skandinavski dopisnik za Searchlight, britansko antifašistično revijo, potem pa je na Švedskem ustanovil Expo Magazine, da bi nadaljeval enako misijo. Postal je tako veliko strokovnjak, da je na Scotland Yardu predaval o tem, kako neofašisti po Evropi internet uporabljajo za usklajevanje akcij. V tej fazi življenja je bil Larsson priča ekstremističnega nasilja, navezal pa je tudi stike z ljudmi, ki so se bojevali proti njem, med drugim z več prebrisanimi računalniškimi raziskovalci, kar je igralo ključno vlogo pri oblikovanju likov serije Milennium. Larsson je na lastni koži izkusil, kako veliko tvega s svojimi moralnimi načeli, saj so mu grozili s smrtjo, videl pa je tudi, kako je sodelavec preživel eksplozijo podtaknjene bombe v avtu.  Pri Expoju je sodeloval tudi pri antologiji o častnih umorih. Zaradi tega si je še bolj vneto želel opozoriti na sistematično zlorabljanje žensk celo v tako raznoliki družbi, kot je švedska.
Čeprav je bil Larsson zelo dolgo strasten ljubitelj znanstvene fantastike in je prijatelje zaupal, da bi rad napisal detektivski roman, je šele konec devetdesetih tiho začel pisati triler – medtem ko je bil na počitnicah in po službi -  o vseh stvareh, ki so mu bile najpomembnejše. Naslov mu je dal Moški, ki sovražijo ženske. Šele ob objavi knjige na angleškem in ameriškem trgu so jo preimenovali v Dekle z zmajskim tatujem kot odo poslikavi Lisbeth Salander. Zgodba se je vrtila okoli dveh likov, ki sta razkrivala različne teme: novinar Blomkvist, očitni Larsson alter ego, in Salanderjeva, ki je bila po Larssonovih besedah lik, kakršnega še ni bilo v kriminalni fikciji, zmedena obstranka, ki je živela po lastnem etičnem kodeksu. V marsičem je bil sicer podoben Blomkvistu, vendar je imel Larsson tudi veliko skupnega s Salanderjevo, od kajenja do skrivanja podrobnosti o zasebnem življenju.
Larsson je vse tri romane Millenium napisal in jih predal založniku kot kompletno trilogijo. Prvi založnik je rokopise zavrnil.  Drugi, Norstedts Forlag, je v njih videl potencial, čeprav niti sami niso mogli pričakovati, kako se bodo knjige, in še posebej Salanderjeva, zlili s kulturnim zeitgeistom. 
A še preden so bile knjige natiskane, je Larsson med vzpenjanjem po večnadstropnem stopnišču do svoje stockholmske pisarne doživel smrtni napad. Leta 2005 je izšlo Dekle z zmajskim tatujem, ki so ga z navdušenjem sprejeli bralci in kritiki. Roman je dobil ugledno nagrado Glass Key za najboljšo nordijsko kriminalko, im kmalu postal obvezno čtivo sezone, potem pa celo desetletja.
Larssonova dolgoletna partnerka Eva Gabrielsson je povedala, da Larssonu ne bi bilo mar za pohvale, če bi videl, kakšen vpliv imajo njegove knjige.  V govoru na temo domačega nasilja na Španskem observatoriju, ki je Larssonu leta 2009  posthumno podelilo nagrado, je povedala: “Stiega Larssona ni zanimalo, ali se javnost zanj zanima. Zanj je bilo nepredstavljivo, da bi postal medijska zvezda.  Zanj je bila nočna mora, da bi pisal za denar kot znan novinar ali komercialni avtor. Ni hotel biti viden na ta način. Stieg Larsson je hotel, da bi bili vidni ljudje in družbe.”

O IGRALCIH

DANIEL CRAIG (Mikael Blomkvist) je posnel filme Tintin in njegove pustolovščine, bondiadi Kvantum sočutja in Casino Royale ter filme Infamous, Pot v pogubo, Defiance, Zlati kompas, Flashbacks of a Fool, Elizabeth, Hotel Splendide, I Dreamed of Africa, Love & Rage, Obsession, The Power of One, The Mother, Sylvia, The Jacket, Layer Cake, Enduring Love, Kavboji in nezemljani, Munchen, Dream House.
Za televizijo je posnel Copenhagen, Our Friends in the North, Sword of Honour, The Ice House, The Fortunes and Misfortunes of Moll Flanders, Kiss and Tell, Sharpe’s Eagle in Archangel.

ROONEY MARA (Lisbeth Salander) je posnela filme  Dare, The Winning Season, Mora v ulici brestov,  Youth in Revolt. Tanner Hall, Socialno omrežje. 

CHRISTOPHER PLUMMER (Henrik Vanger) je posnel filme Mož, ki je hotel biti kralj, Bitka za Anglijo, Padec rimskega cesarstva,  Stage Struck, Waterloo, Zvezdne steze 6, 12 opic, Moje pesmi, moje sanje, Prebujena vest (nominacija za oskarja), Čudoviti um, Rad mora imeti pse, Man in the Chair, Zaklad pozabljeni, Syriana, Insajder, V višave, 9,  My Dog Tulip,  The Imaginarium of Doctor Parnassus,  The Last Station ter Beginners.
Na televiziji je med drugim nastopil v Pesem ptic trnovk,  Hamlet at Elsinore,  Nuremberg, Little Moon of Alban.
Napisal je avtobiografijo In Spite of Myself.

O REŽISERJU

DAVID FINCHER režira glasbene spote, reklame in filme. Režiral je tretji del Osmega potnika, 7edem, Igra, Klub golih pesti, Soba za paniko, Nenavadni primer Benjamina Buttona, Socialno omrežje.