Continentalfilm.si

Marcel Marx, nekdaj pisatelj in razvpiti boem, se zateče v pristaniško mesto Le Havre, kjer postane loščilec čevljev. Sanje o literarni slavi je pokopal in zdaj srečno in zadovoljno živi na relaciji med najljubšim barom, službo in soprogo Arletty (igra jo Kaurismäkijeva večna muza Kati Outinen). Nato pa mu pot nenadoma prekriža mladoletni begunec iz temnega osrčja Afrike. Oborožen le s prirojenim optimizmom in neomajno solidarnostjo svojih sosedov se mora Marcel spopasti z brezbrižnostjo in slepo birokratsko mašinerijo evroameriške civilizacije ter njenimi lakaji – policijo, ki je na sledi begunskemu dečku. Čas je, da si Marcel pološči čevlje in pokaže zobe.

V svoji zadnji filmski bravuri, proletarski pravljici Le Havre, se velikan finske kinematografije spogleduje s trenutno zelo aktualno evropsko temo: ilegalno imigracijo. Pri tem seveda ohrani vso specifičnost svojega absurdno-komičnega sloga, svoje igralske muze in celo njihove like (glej André Wilms / Marcel Marx in Boemsko življenje).

iz prve roke
»Evropski film se ne ukvarja kaj dosti z vztrajnim poglabljanjem finančne, politične, predvsem pa moralne krize, ki nas je privedla do večno nerazrešenega vprašanja beguncev, ki poskušajo prodreti v EU, in njihove nedosledne ter pogosto podstandardne obravnave. Sam nimam nobenega odgovora na ta problem, vseeno pa sem se hotel lotiti te tematike, četudi v svojem precej nerealističnem filmu. /.../ V osnovi bi lahko zgodba nastala v skorajda kateri koli evropski državi, razen morda v Vatikanu – ali pa še posebej tam. Najbolj logično bi seveda bilo, če bi se to zgodilo v Grčiji, Italiji in Španiji, saj (milo rečeno) nosijo najtežje breme problema. Kakor koli, prevozil sem vso obalo od Genove do Nizozemske in našel, kar sem iskal, v mestu bluesa in soula in rokenrola, v Le Havru.«
- Aki Kaurismäki, režiser, scenarist in producent

portret avtorja
Aki Kaurismäki (rojen leta 1957 v Orimattili na Finskem), veliko avtorsko ime evropskega filma, si je v mladosti želel postati pisatelj, na poti k filmski režiji pa je preizkusil številne druge poklice – kariero poštarja, pomivalca posode, filmskega kritika in predvsem scenarista. Filmski scenarist je sicer še danes, a je do leta 1983, ko je posnel adaptacijo Zločina in kazni (Rikos ja rangaistus, 1983) Dostojevskega, nastopal predvsem kot producent, scenarist in igralec v filmih starejšega brata Mike. Celovečernemu prvencu je sledila vrsta izrazito avtorskih filmov, polnih Kaurismäkijevega značilnega humorja in poetike, med drugim: kultni film ceste Leningrajski kavboji gredo v Ameriko (Leningrad Cowboys Go America, 1989), Boemsko življenje (La vie de bohème, 1992), poklon nememu filmu Juha (1999) in Luči v temi (Laitakaupungin valot), ki smo si jih lahko ogledali na Liffu leta 2006. Njegovi filmi žanjejo uspehe na številnih mednarodnih festivalih, največji kritiški uspeh pa mu prinese Mož brez preteklosti (Mies vailla menneisyyttä, 2002), za katerega leta 2002 prejme veliko nagrado žirije v Cannesu.

kritike
»Finski mojster Aki Kaurismäki sodi med najbolj izrazite avtorje evropske kinematografije. S tokratnim filmom se je vrnil v Francijo, v obmorsko industrijsko mesto Le Havre, da bi tam posnel svoj doslej najbolj neposredno družbeno angažiran film. Čeprav je za Kaurismäkija značilen zelo specifičen, topel in luciden, pa tudi precej ciničen občutek za humor, je prav tega tokrat za spoznanje manj, kot smo vajeni. A z razlogom. Le Havre je namreč film o zelo realističnem problemu Evrope – problemu beguncev. /.../ Čeprav govori o aktualni in še kako realni problematiki, pa film, ker gre seveda za Kaurismäkija – ni tudi film realizma. Še vedno imamo pred seboj evropskega melanholičnega, pa tudi humorno-ciničnega poeta s posebno simpatijo do vsega »proletarskega«, z artificielno insceniranim svetom, ki izgleda kot tisti iz sredine prejšnjega stoletja. Predvsem pa film, ki temeljno ne izhaja iz realizma življenja, ampak iz artizma filma, torej iz filma kot potencialne umetniške forme. Le redki režiserji znajo posneti tako preproste, nepretenciozne, tatijevsko humorne filme, ki s svojo kvazidokumentarnostjo, nostalgijo, s po melvillovsko stiliziranim svetom in humornimi anahronizmi na izviren in nevsiljiv način kažejo občutje in podobo sodobnega življenja.«
- Ženja Leiler, Pogledi

»Samo v filmu Akija Kaurismäkija lahko srečamo moža, ki tolaži umirajočo ženo tako, da ji bere Kafko ... Čeprav še vedno vešč tovrstnega sarkazma, pa se Kaurismäki tokrat v veliki meri odreče tipičnim elementom svojih zgodnjih filmov – jedki ironiji, manirističnim kompozicijam, konceptualni komiki, brezskrbnemu kaosu razpoloženj, tonov, virov in žanrov – v imenu zrelega humanizma in neokrščanske dobrodelnosti svojih kasnejših komedij obupa Daleč potujejo oblaki (1996) in Mož brez preteklosti (2002). /.../ Prisili vas, da se obupano oklepate vere v človeštvo, pa čeprav realnost na vsakem koraku izpodbija avtorjevo optimistično vizijo. /.../
Le Havre je celo za finskega cinefila in mojstra internih šal prav nenavadno prežet s kulturnimi in filmskimi referencami: ladja nosi napis Sputnik, naziv Akijeve produkcijske hiše; pogled na cvetočo češnjo zaključi film v očitnem poklonu Ozuju; inšpektorjev vzdevek Monet prikliče v spomin Clauda, ki je tu odraščal ... /.../
Kaurismäkijeva življenjska pričakovanja so bila venomer skromna: ljubezen, sreča, dostojanstvo, spomin, preživetje. Bodisi pod vplivom Bressona ali lastnega, vse bolj izostrenega etičnega čuta, Kaurismäki svoj materializem tokrat ublaži s pridihom numinoznega. Za razliko od Arletty še vedno verjame v čudeže in s filmom La Havre mu eden takšnih tudi uspe.«
- James Quandt, ArtForum

»Ljubljenec Cannesa Aki Kaurismäki se je proslavil kot režiser in scenarist humornih zgodb iz življenja finskih marginalcev. Njegov najnovejši film Le Havre, umeščen v istoimensko pristaniško mesto v Normandiji, se spopada z družbeno problematiko – severnoafriškimi priseljenci in begunci, ki prečkajo to mesto. /.../ In vendar ni v filmu nikakršnega pridiganja. Je le skrajno, čeprav skromno šarmanten in Kaurismäkijev tipičen brezizrazni humor tli povsod pod njegovim površjem. André Wilms, veteran med francoskimi igralci in Kaurismäkijev stalni obraz, odigra vlogo Marcela z očarljivo in danes redko videno eleganco.«
- David Gritten, The Telegraph

»Ob mešanici Kaurismäkijevih najljubših francoskih in finskih igralcev ter nekaj novincev se zdi Le Havre kot toplo družinsko snidenje. Na pol sodobna pravljica ... se odvija v tistem znanem univerzumu retro stila in absurdnega humorja, v katerem prebivajo vsi avtorjevi filmi. /.../ Vzdušje je veselo, lahkotno, in film vsekakor ne pomeni novega preboja finskega avtorja, čeprav so tokrat veliko bolj v ospredju vplivi francoskih filmarjev, kot so Marcel Carné, Jean-Pierre Melville in Robert Bresson. A sam po sebi predstavlja Le Havre kontinuiran užitek ob brezhibnem mešanju radostnih in trpkih tonov s prismuknjenostjo, kakršne smo vajeni iz Kaurismäkijevih največjih komičnih mojstrovin.«
- Leslie Felperin, Variety
 
»Finski auteur Aki Kaurismäki že od zgodnjih 80-ih orje svojo ledino in ustvarja manjše čudeže – filme, ob katerih vam srce zaigra ravno takrat, ko so najbolj ravnodušno otožni. Le Havre ponudi režiserjev običajni meni: brezizrazno igro, razbrazdane obraze, politično sočutje, hiperstilizirano mizansceno in z ljubeznijo osvetljene razpadajoče točilnice. A film, s katerim se Finec prvič po letu 1991 in Boemskem življenju spet v polnosti predaja svoji frankofiliji, prinaša svež val. Z uporabo odlične francosko-finske zasedbe, galske filmske tradicije in aktualne francoske politične problematike je Kaurismäki ustvaril značilno skromen, a sijoč biser, s katerim se veličastno vrača v formo ... Francosko govoreča publika bo navdušena, akifili vsega sveta pa bodo v nebesih.«
- Jonathan Romney, Screen Daily

»Tekmovalni filmi v Cannesu so lahko marsikaj, a le redko jih je mogoče opisati kot čisti užitek. Kaurismäkijev Le Havre je ta redka izjema ... Gledalcem ponudi pravljični pristan v nevihti, filmsko zatočišče pred resničnostjo, kjer so dobre namere preprosto dovolj.«
- Kirk Honeycutt, The Hollywood Reporter